Štajerska kokoš je edina domača avtohtona pasma kokoši v Sloveniji in avstrijski štajerski. V oddaljenih stoletjih je bila razširjena po vseh alpskih državah – od Donave do Jadranskega morja in v Panonskih nižinah. V svoji zgodovini se je štajerska kokoš večkrat znašla v krizi, vendar se je vedno našel nekdo, ki jo je rešil.

Povojni rejski center štajerske kokoši je bil v Ločah pri Poljčanah, od koder so organizirali  rejski center v okrožju Celja, Krškega in Ptuja. Na teh območjih je bilo mogoče najti le nekaj osamljenih kmetij, kjer so pasmo redili nekateri navdušenci. Leta 1903 je štajerska Kmetijska družba ustanovila oddelek perutnine, ki naj bi skrbel za pospešeno rejo te pasme. Ko so leta 1959 rejski center v Ločah zaprli, so zapustili tudi center na štajerskem.

Ta kokoš je nagnjena k iskanju krme in je primerna za vzrejo na kmetiji. Še posebej so primerne za rejo na območjih, kjer je nevarnost plenilcev. Naravni nagon in zaščitna barva jo ščiti pred to nadlogo. Svoje leglo skrijejo v mirnejših in težje dostopnih predelih. Štajerska kokoš je pogumna pasma, z živim temperamentom in hrano rada išče sama. Odporna je na bolezni, je skromna, dobro prilagojena na slovenske razmere in je tipična kmečka kokoš.

RJAVA ŠTAJERSKA KOKOŠ

Avstrijci jo kličejo sulmdolka. To ime ji je nadel Armin Arbeiter, ki jo je uspešno selekcioniral na večjo težo. Včasih so jo ločevali na pšenično in rjavo štajerko, kar zaradi enostavnejšega dela ni imelo smisla. Je ena najbolj zaželjenih kokokoši zaradi njenega odličnega mesa. Petelin ima temne prsi in zlat vrat, kokoši imajo rjavi vrat in svetlejšo pšenično barvo. Bela peresa niso dovoljena. Roža se ne povesi kot pri mnogih drugih vrstah. Petelin je težji, po devetih mesecih je njegova teža vsaj 2,5 kilograma, kasneje doseže 3 kilograme.

Je ”prav po štajersko” bojevit in rad izziva k boju. Njegov greben je pokončen, rep je košat, s srpastim perjem. Ima močan trup in širok prsni koš.

JEREBIČASTA ŠTAJERKA

Avstrijci jo imenujejo stara štajerka, zato nekateri ljudje mislijo, da je prvotnejša od ostalih tipov. To predvsem mislijo zaradi barve, ki je tipična za divjo kokoš. Naša jerebičasta kokoš ni veliko lažja kot rjava, ampak je avstrijska. Bela peresa niso dovoljena. Kokoši z jerebičasto barvo in z zlatim vratom so samo pogojno dovoljene, za obdobje nekaj let. Glava in čop petelina sta rjavo-rdeče do zlate barve. Hrbet in krila so temna do rdečo rjava. Primarna peresa so črna z rjavim zunanjim robom. Sekundarna peresa so znotraj črna, zunaj rjava in tvorijo rjavi trikotnik. Prsni koš in noge so črne. Rep je črn s hroščevim zelenim sijajem. Prsa so lososove barve, trebuh pa je svetlejši. Peresa imajo temnejšo podlago z izrazitimi prečkami brez leska. Dovoljene so rahle spremembe v odtenkih. Kokoš znese od 130 do 150 jajc na leto. Njena jajca so zelo lepa in odličnega okusa. Če jo gojijo na kmečkem dvorišču, štajerka znese več jajc kot v farmski reji.

BELA ŠTAJERKA

Je popolnoma bela, lahko je tudi rumenkasta. Sem ne sodita grahasta štajerska kokoš in težka štajerska kokoš. Za to pasmo je značilno podolgovato telo poudarjeno polno mesnato grodnico. Čop je večji in bolj pokončen. Rep mora biti razprt in široko nošen. Greben je pokončen in potlačen. Zadnjica je široka in sivkaste barve.

Rjava kokoš je razširjena na vzhodnem delu Slovenije, jerebičarka v osrednjem delu. Vsaka podvrsta ima svojo posebnost. Rdečkasto – rjave so nekoliko težje, jerebičarke dajo več jajc, bele so cenjene po njihovem mehkem mesu. Najbolj popularen tip štajerske kokoši so tiste temno rjave.

Reja štajerske kokoši je preveč skromna, da bi jo lahko uvrščali v kriterij ekonomske vrednosti. A ima potencial, ki se ga lahko razvije. Njeni vrednosti sta predvsem pasemska posebnost in avtohtonost.