Trdnjava Predel se nahaja le nekaj 100 metrov od prelaza Predel in je bila ena izmed šestih utrdb iz sistema koroških utrdb. Trdnjava je bila med vojno in po srditih bojih dvakrat požgana. Leta 1848 so na mestu stare trdnjave zgradili novo, ki pa je služila vse do leta 1880. V tem času je komisija ocenila, da ne ustreza več sodobnim vojaškim predpisom, zaradi česar so jo spremenili v vojaško skladišče. Temu namenu je služila do konca prve svetovne vojne. Danes so delno ohranjeni le zidovi, saj po vojni zgradbe ni nihče vzdrževal.

ČAS NAPOLEONOVIH VOJN

V času Napoleonovih vojn je soška dolina imela pomembno vlogo za prodor v notranjost Avstrije, zaradi česar so Avstrijci v dolini Koritnice postavili utrdbo Kluže. Utrdbo so leta 1797 v prvem Napoloenovem pohodu popolnoma uničili, ki pa je niso obnovili zaradi pomanjkanja denarja. V letu 1805 se takratni avstrijski cesar Franc II. ni mogel strinjati z odločbami Bavarske mirovne pogodbe, s tem razlogom je pričel s pripravami na vojno. Zato je ukazal izgradnjo utrdb pri Naborjetu v Kanalski dolini in pod prelazom Predel. Za nadzor izgradnje utrdbe na Predelu je bil zadolžen inženirski stotnik Johann Hermann von Hermansdorf, odločil se je za gradnjo utrdbe ob cesti Predel-Log pod Mangartom. Nekoliko nižje od današnjega prehoda z Italijo. Sama lokacija utrdbe ni bila najboljša, ker od tu niso mogli nadzirati doline Predelice. Sovražnik je to slabost izkoristil.

Gradnja utrdbe se je pričela pozno jeseni leta 1808, a je prišlo do prekinitve gradnje zaradi zime. Izgradnjo so nadaljevali konec marca 1809, kmalu za tem je prišlo tudi do bitke.

Glavni objekt utrdbe je bila stražarnica, ki se je nahajala na pobočju nad cesto. Gre za dvoetažno zgradbo, ki je imela dvojne zidove iz brun, vmesni prostor je bil napolnjen s prstjo. Nekoliko nižje so zgradili enoetažno zgradbo imenovano Vorwerk. Zgradbi sta bili povezani z jarkom, obdan s palisado.

Franc II. je napovedal vojno Franciji 8. aprila 1809. In na kraju Sacije v severni Italiji je prišlo do bitke med avstrijsko armado nadvojvode Janeza in združeno francosko-italijansko armado. V bitki so zmagali Avstrijci, zaradi česar je cesar prekinil izgradnjo utrdb, prepričan, da ju ne bodo več potrebovali. A na drugi strani avstrijskega cesarstva so ob Donavi utrpeli vrsto porazov. Zaradi česar se je moral nadvojvoda Janez umakniti iz Italije. Umik avstrijskih enot se je pričel 1. maja, trajal pa je vse do 13. maja. V tem času so kar se da hitro usposobili napol zgrajeno utrdbo na Predelu, da so ščitili umik armade v notranjost. Poveljstvo utrdbe je prevzel sam Johann Hermann von Hermannsdorf. In 13. maja 1809 je zaradi premočnega francoskega pritiska utrdba pri Naborjetu padla, od tu pa so se usmerili proti trdnjavi na Predelu.

Po prevzemu poveljstva nad trdnjavo, je imel Johann le malo časa za priprave. Prvotno vojsko je zamenjala četa Slunjskega graničarskega pehotnega polka, v kateri so bili 4 častniki in 218 izčrpanih vojakov. Obenem je trdnjava imela še 10 topov s topniško posadko, ki je bila sestavljena iz deset topničarjev in 25 vojaki pomožne enote. Utrdba ob cesti je imela dva trifuntna poljska topova, stražarnica pa dva šestfuntna trdnjavska topova ter dva trifuntna gorska topova. Poleg tega pa so imeli še štiri ročne topniče.

Utrdba je 15. maja dobila okrepitve v obliki umikajoče avstrijske armade, kmalu zatem je bila tudi odrezana od avstrijske glavnine. Na večer so Francozi trdnjavo dosegli in obkolili, prvi napad pa se je zgodil naslednji dan, 16. maja, ki pa je spodletel. Posledično je prišlo do medsebojnega obstreljevanja. Dva dni kasneje, 18. maja, je prišel odločilni dan, ko so Francozi pričeli z obstreljevanjem v katerem so bili uničeni skoraj vsi topovi v utrdbi. General Seras, poveljnik francoske divizje, je vojakom v utrdbi ponudil možnost predaje, ki pa so jo zavrnili. Tako je prišlo do splošnega napada več tisoč francoskih vojakov, ki pa so bili zelo neusmiljeni zaradi lastnih hudih izgub. Večino vojakov v utrdbi so pobili z bajoneti in sabljami, nekatere so pustili zgoreti v goreči stražarnici. Preživeli so le trije častniki, štirje vojaki in en topničar, ki so jih zajeli. Johann Hermann je bil smrtno ranjen med zadnjim bojem med umikom iz goreče utrdbe.

OBNOVITEV TRDNJAVE

Leta 1818 je prišlo do prve pobude za obnovo s strani nadvojvode Janeza, ko je opozarjal, da je Avstrija ranljiva za nove napade. Vse do leta 1848 se ni zgodilo nič. To je bilo revolucionarno leto, ko so se po vsej Evropi začeli upori, ravno v tem letu je prišlo v Italiji do združitvenih teženj, katerim so Avstrijci nasprotovali, ker bi s tem izgubili vpliv nad italijanskim ozemljem. Tako so pričeli z obnavljanjem utrdb na italijansko-avstrijski meji, da bi zaščitili lastne interese. Obnove je bila junija 1848 deležna tudi Predelska trdnjava.

Zasnova utrdbe je bila podobni stari utrdbi. Glavna stražarnica je imela križni tloris z obrambno zgradbo, s treh strani je dobila 5 metrov globok obzidan jarek, v kleti je imela cisterno in skladišče živeža in streliva, v pritličju pa bivalne prostore ter kuhinjo. Prvo nadstropje utrdbe so namenili topovom. Celotna zgradba je imela deset lin za topove, oborožena je bila s štirimi 12-funtnimi topovi z železno lafeto in dvema 6-funtnima havbicama.

Obrambna stavba je bila dvoetažna, opremljena s strelnimi linami za puške in je pokrivala zadnjo stran stražarnice ter onemogočala napad iz smeri dovozne ceste. Obenem pa je pokrivala tudi jarek.

Spodnja zgradba, imenovana baterija, je bila enonadstropna. V prvem nadstropju so bili štirje položaji za 12-funtne topove, ki so bili usmerjeni proti Strmcu. Imela je dva kaponirja s številnimi strelnimi linami. V kleti so imeli živež, strelivo in cisterno z vodo, povezano z zgornjo utrdbo. Sprejela je lahko 50 vojakov.

Po letu 1849 so zgradili podzemne prehode in druge zgradbe. Utrdbo so poimenovali Paßsperre Predil, prve topove pa so tja namestili leta 1850. Za delo z devetimi topovi in zasedbo predvidenih strelskih položajev je bilo potrebnih 250 vojakov. A ležišč je bilo le za 130 vojakov, tako so nekateri spali na hodnikih in skladiščih. Častniki so imeli ločene prostore. Zaradi razmer v Italiji je bila utrdba do leta 1866 popolnoma zasedena.

OPUSTITEV UTRDBE IN RAZOROŽITEV

Posebna komisija je leta 1880 ugotovila, da utrdba ne ustreza več zahtevam sodobnega vojskovanja ter, da je ni smiselno modernizirati. Odločili so se za izgradnjo sodobnejše utrdbe v Klužah. Obenem pa je komisija poudarila, da je potrebno zapreti pot z Nevejskega prevala proti Rabeljskemu jezeru, mimo Rablja v Trbiž, z namenom, da sovražnik ne bi mogel priti za hrbet utrdbi v Klužah. Utrdba v Klužah je bila zgrajena 1882, od leta 1900 pa jo je dopolnjevala utrdba Hermann in skupaj sta tvorili Bovško zaporo. Zaporo ob Rabeljskem jezeru sta tvorili utrdbi Seebachthalsperre in Batterie Predilsattel.

Svoj pomen je utrdba Predel tudi izgubila, zaradi česar so jo 23. julija 1899 spremenili v skladišče in preimenovali v skladišče Zgornji Log (Depot Oberbreth). Leta 1907 so jo ponovno preimenovali v Depot Predil. Utrdbo so razorožili, pustili so le dva poljska topova za streljanje častnih salv. V času miru je bilo skladišče brez posadke. V primeru vojne pa bila načrtovana za štiri častnike, 137 vojakov in zdravnika. Skladišče je sodilo pod del zapore ob Rabeljskem jezeru. V času svetovne vojne je bilo v utrdbi skladišče in bivališče delavcev, kot tudi postaja vojaških poštnih golobov. Med vojno je Italijani niso obstreljevali, zaradi česar so zidovi ohranjeni še danes.

Poglejte še druge ostanke iz časa Ilirskih provinc po Sloveniji!

Povejte kaj menite o trdnjavi, njeni arhitekturi, lokaciji – tukaj!

Predel
Predel je mednarodni cestni prelaz med Italijo in Slovenijo. Predel, ki se italijansko imenuje Predil, se nahaja na višini 1156 metrov, gre za visok cestni prelaz med Kanalsko dolino in Gornjim Posočjem nad ledeniškim Rabeljskim jezerom v Julijskih Alpah. Nekoč je tu potekala trgovska pot. [_Preberite več_]