Rupnikova črta ali Rupnikova linija je utrdbeni sistem, ki ga je zgradila nekdanja Kraljevina Jugoslavija. Rupnikovo linijo so gradili med leti 1935 in 1941, pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Linija je potekala na zahodnih, severnih in vzhodnih mejah Jugoslavije. Neuradno je linija dobila ime po vodji del, jugoslovanskem generalu Leonu Rupniku, rojenem v Lokvah pri Čepovanu. Obrambna linija je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni, tako nikoli ni služila svojemu namenu. Na zahodnem delu Slovenije je še danes mogoče videti ostanke obrambne črte, največ na območju od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini. Za izgradnjo linije so uporabili beton in železo.

VZROK NASTANKA RUPNIKOVE LINIJE

Leta 1918 je Avstro-Ogrska razpadla in tako je nastala nova država SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov). A pričakovanje, da bodo Italijani spoštovali samoodločbo narodov, katero je razglasil ameriški predsednik Wilson, je bilo nesmiselno. Tako so Italijani na pogajanjih v Varsaillesu zahtevali, da se izpolni tajni londonski pakt. A medtem je italijanska vojska prodirala na slovensko ozemlje in zavzeto ozemlje razglašala za Italijansko. Ustavili so jo šele na Vrhniki, s čimer so jim blokirali pot do Ljubljane. To je uspelo enoti srbskega majorja Stevana Švabića, ki je nastala iz skupine bivših srbskih vojnih ujetnikov, na prošnjo ljubljanskega narodnega sveta. S tem pa so bili italijanski vojaki že globoko preko črte, ki jo je določil londonski sporazum. Kasneje se je država SHS, zaradi pritiskov sosednjih držav združila v Kraljevino Srbijo in tako je nastala Kraljevina SHS. Meja med Italijo in Kraljevino SHS je bila dokončno določena s podpisom pogodbe 12. novembra 1920 v italijanskem letovišču Rapallo. Ta meja je pozneje postala znana kot rapalska meja in je potekala po črti Peč, Jalovec, Triglav, Bogatinsko sedlo, Možic, Črni vrh nad Cerknem, Blegoš, Bevkov vrh, Hotedršica, Planina, Javorniki, Bička gora, Snežnik, Kastav in Raka. S postavitvijo te meje je Kraljevina SHS izgubila celotno slovensko primorje skupaj z Istro in Trstom, kasneje še Reko.

Kot prvi so začeli mejo utrjevati Italijani, uradno naj bi se to začelo januarja 1931, a utrjene vojašnice so postavljali že v dvajsetih letih. Januarja 1931 so pričeli z izgradnjo podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, ki so bile povezane z Alpskim zidom. Tako je prva pobuda za utrjevanje meje na Jugoslovanski strani prišla leta 1926, a se do leta 1935 ni zgodilo nič. Šele tega leta so dejansko pričeli z izgradnjo obrambne črte. Tistega leta so se namreč razkrile italijanske osvajalne ambicije z napadom na Etiopijo, čemur je sledila še sklenitev trojnega pakta z nacistično Nemčijo. Tako je bila Kraljevina SHS prisiljena k postavitvi meje z Italijo, ki je predstavljala najnevarnejšega nasprotnika. Linijo so kasneje razširili še na avstrijsko mejo, po priključitvi Avstrije v nacistično Nemčijo.

Vzroki za izgradnjo Rupnikove obrambne linije so gospodarski, družbeni in politični, saj 1. svetovna vojna ni prinesla želenih sprememb. Mnogi so bili z njenim izidom razočarani, med njimi zlasti Nemci, ki so vojno izgubili. Z namenom popravljanja starih krivic sta se začela pojavljati fašizem in nacizem, kar pa je vodilo do še ene oboroževalne tekme. Države so tudi bile še pod vplivom bojevanja v strelskih jarkih, tako se je pričelo postavljanje mogočnih utrdb iz železa in betona. Nastala je francoska Maginotova linija in nasproti stoječa Siegfridova linija, kot tudi švicarska Nacionalna pregrada. Na Finskem Mannerheimova linija, Metaxas v Grčiji in italijanski Alpski zid (Vallo Alpino) ter nasproti stoječa Rupnikova linija.

IZGRADNJA UTRDB

Celotna obrambna črta je bila najprej razdeljena na pet sektorjev, po priključitvi Avstrije k Nemčijo pa na šest, kateri so bili označeni zaporedno, glede na njihovo namembnost.

Sektor 1: nahajal se je zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, potekal je od Rakeka do Vrhnike, branil je smer Trst-Ljubljana
Sektor 2: segal je od Sušaka do Čabra s sedežem v Kamenjaku, preprečeval naj bi vdor sovražnika iz Reke proti Zagrebu in Dalmaciji
Sektor 3: nahajal se je med Vrhniko in Škofjo Loko, tudi s sedežem na Vrhniki, blokiral naj bi pot do Ljubljane po Poljanski dolini, kot tudi greben med Poreznom in Blegošem na severu in Žirovskim vrhom na jugu
Sektor 4: zapiral je Selško dolino in dostop po grebenu s Soriške planine do Ratitovca, s sedežem v Železnikih
Sektor 5: sedež je imel v Cerknici, potekal je od Čabra do Cerknice, zapiral pa je dostop do Ljubljane čez Rakitno in koridor proti vzhodu preko Velikih Lašč
Sektor 6: zajemal je območje med Črno na Koroškem in Mariborom

Z obrambno linijo so utrdili prelaze preko Karavank in Gornjesavsko dolino med Begunjami in Radovljico. Na Karavankah bi za varovanje skrbele le posamezne utrdbe na prehodih. Neprekinjena linija se je pričela šele pri Ratitovcu, do tu pa je potekala preko Zalega Loga na Blegoš, prek Hotavelj, Gorenje vasi, Žirovskega vrha, Svetih Treh Kraljev, mimo Rovt do Logatca in mimo Unca, Rakeka in Slivnice ter dosegla Cerknico. Nadaljevala se je čez Lož, Stari trg, Babno polje, Prezid in Kamenjak, zaključila pa na Sušaku.

Na izgradnji linije je delalo okoli 15.000 ljudi, ki so bili razporejeni v dvanajst oddelkov. Od tega jih je pet delovalo na italijanski meji, šest na madžarski meji in eden na avstrijski. Te oddelke so do leta 1937 po večini sestavljali samo vojaki, ki so gradili ceste in ostalo infrastrukturo. Za izgradnjo betonskih bunkerjev in ostalih utrjenih položajev so do leta 1939 povečali število ljudi za 40.000. Še istega leta na dan 1. Septembra, ko je Nemčija napadla Poljsko je gradnjo prevzela vojska. Glede na načrte bi se gradnja linije morala končati do leta 1947, a so načrte leta 1940 močno skrčili zaradi pomanjkanja financ, začetka 2. svetovne vojne in potrebe po utrjevanju preostalih mej kraljevine. Zaradi tega so ukinili gradnjo podzemnih utrdb in se osredotočili na gradnjo predvsem manjših bunkerjev in utrdb, a je večina ostala nedokončanih zaradi aprilske vojne. Ob napadu italijanske vojske je so bile utrdbe že zapuščene, nekatere utrdbe so zaradi varnosti in pomanjkanja železa tudi uničili. Nekatere utrdbe so vidne še danes, po 2. svetovni vojni so prešle v pozabo. Le nekatere med njimi je uporabljala JLA.

Danes si lahko obstoječe utrdbe ogledamo na Blegošu, Poreznu in Ratitovcu ter na nekaterih delih zahodne Slovenije.

TIPI UTRDB

Linijo so sestavljale dve vrsti utrdb. Prvi tip utrdb, nameščen v prvi obrambni črti, je obsegal strojnične bunkerje, ki se dalje delijo na lahke in težke. Po obliko ločimo tudi prizme, male prizme, kocke in krožne bunkerje. Najznačilnejši so bili stolpični bunkerji, postavljeni kot zaščitni znak Rupnikove linije. Te bunkerje lahko najdemo ob vznožju Žirovskega vrha in Žirov do Sovodenj.

Drugi tip utrdb je bil sestavljen iz artilerijskih utrdb, sestavljale so drugo sklenjeno črto. Delijo se na protitankovske, slemenske, zaporne in kazemete. Končane zaporne utrdbe so bile med Logatcem in Vrhniko, katere pa je italijanska vojska večinoma porušila. Podobne utrdbe se še danes nahajajo v Poljanski dolini.

Največje med njimi so bile slemenske utrdbe, zgrajen na pobočjih. So prava podzemna mesta v katere je mogoče priti s hrbtne strani hriba. Nekateri deli so bili celo dostopni z manjšimi vozili. V teh utrdbah se nahajajo velike betonske cisterne za vodo, dostopi do bojnih blokov in bivalni prostori. Sedem naj bi se jih nahajalo med Ratitovcem in Logatcem.

Na Golem vrhu, na Hlavčih Njivah in na Hrastovem griču v grebenu Žirovskega vrha se nahajajo skoraj dokončani slemenski utrdbi, ki pa sta bili že od začetka namenjeni tudi bivanju vojakov. Navadno so bile enote v zgornjem delu, bivalni prostori pa v spodnjem.

Tipi utrdb:
Stolpični bunker
Protitankovski bunker
Topovski bunker
Kaufmannova kazameta
Lahek strojnični bunker krožne oblike
Lahki bunker v obliki kocke
Lahki bunker v obliki prizme
Lahek bunker v obliki male prizme
Prevrnjena barka
Protitankovske utrdbe
Slemenska utrdba
Zaporne utrdbe

Poglejte še druga obeležja iz 2. svetovne vojne po Sloveniji!

Povejte kaj menite o utrdbenem sistemu, njegovi lokaciji, dolžini – tukaj!

Blegoš
Blegoš je gora visoka 1562 metrov in je drugi najvišji vrh Škofljeloškega hribovja ter eden od velikih treh predalpskih vrhov (še Ratitovec, ki je največji in Porezen). Nahaja se med Poljansko in Selško dolino. Z njegovega vrha se nam odpre pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. [_Preberite več_]