Stanko Bloudek je bil slovenski športnik, letalski konstruktor in načrtovalec športnih objektov. Rodil se je 11. februarja 1890 v Idriji, umrl pa 26. novembra 1959 v Ljubljani.

Rodil se je družini s petimi otroki, oče Jaroslav je bil strojni inženir iz Telč na moravskem, mati Minka je bila Slovenka. Družina se leta 1894 preseli na Češko v Most (Brüx) zaradi očetove zaposlitve v rudniku rjavega premoga. Na Češkem je Stanko obiskoval in končal osnovno šolo in štiri razrede klasične gimnazije. Leta 1904 premine njegov oče, zaradi česar se je družina preselila nazaj v Slovenijo. Peti razred je opravil v Kranju, zadnje tri pa v 1. državni gimnaziji. Že kot dijak je bil navdušen nad slikanjem, saj je obiskoval zasebno slikarsko šolo pri Rihardu Jakopiču. Po smrti matere leta 1908 je odšel na študij na likovno akademijo v Prago, a je se je po letu dni prepisal na tehnično smer in se vpisal na visoko tehniško šolo, da se priuči za strojnika, kot njegov oče.

V svojem življenju je deloval na štirih področjih: letalstvu, avtomobilizmu, razvoju športa na Slovenskem in izgradnji športnih objektov.

S konstrukcijo letal se je pričel ukvarjati že zelo zgodaj, že leta 1906 je izdeloval lastne modele. Leta 1910 je v Pragi sprva izdelal jadralno, nato enokrilno letalo poimenovan Racek – Galeb. Leta 1911 sledi dvokrilno letalo Libela. Kot prvi slovenski poklicni konstruktor v letalski industriji je deloval med leti 1911 – 1918 v Leipzigu, na Dunaju, Budimpešti in Trutnovu na Češkem. Ko je bil zaposlen pri podjetju Etrich, proizvajalcu letal, je sodeloval pri izgradnji osnovnega Etrichovega letala Etrich taube. To je bilo najmodernejše letalo tistega časa. Sodeloval je pri predelavi Schwalbe – lastovke, s katero so leta 1911 dosegli avstrijski hitrostni rekord s kar 163 km/h. V ekipi je deloval na izdelavi letala z zastekljeno kabino Luftlimousine, tri sedežno napredno letalo, s katerim so leta 1912 v Angliji postavili dva svetovna hitrostna rekorda. Z dvema članoma posadke 112 km/h, s tremi pa 106 km/h. V času I. svetovne vojne je Bloudek dobil nalogo, da ojača letalo Taube oziroma Rumpler in ga omogoči za uporabo za vojsko. Ko so pričeli prevladovati dvokrilniki, se je Bloudek nameraval preusmeriti, a mu delodajalec ni pustil, saj je vztrajal pri enokrilnikih. To je bil tudi razlog, da je leta 1913 ostal brez službe.

Po tem je deloval na področju priprave proizvodnje v tovarni letalskih sklopov Thoene & Fiala na Dunaju, med leti 1914 – 1916 je bil konstruktor v Dunajskem Novem mestu v podjetju Oestrerreichische Flugzeugfabrik. Kmalu za tem mu izdelava letal ni predstavljala več posebnega izziva, zaradi česar se je leta 1916 preselil v Budimpešto, v Albertfavlo in tam kot višji inženir prevzel vodstvo razvojnega oddelka tovarne Ufag. V tem času se je ukvarjal z zrakoplovom, ki ga danes poznamo kot helikopter, imenovan Bloudek – Balaban helikopter. V letu 1917 je skupina Bloudek, Bela Oravecz in Karl Balaban sodelovala pri izdelavi helikopterja s šestimi kraki na navpično postavljeni osi, a so projekt opustili zaradi težav s stabilnostjo. Z ljubljanskim aeroklubom je po prvi svetovni vojni sodeloval pri izgradnji enokrilnega letala Sraka, katerega so gradili med leti 1924 – 1925. V letih 1928 – 1929 je tu sodeloval še pri izdelavi dvosedežnega letala z imenom Lojze. A so po nesreči Lojzeta v letu 1934 zaključili z izgradnjo letal. S tem se je tudi končalo njegovo obdobje letalstva.

A še preden je zaključil z letalstvom, se je pričel ukvarjati z avtomobilizmom. Pričel je s sodelovanjem z eno izmed prvih delavnic Jožefa Peterce, saj je avtomobil po koncu svetovne vojne postal preizkušeno prevozno sredstvo. Leta 1926 in 1927 se je udeležil dirk na prelazu Ljubelj, kjer je nastopal in bil tudi član tehnične komisije dirke. Delniški družbi Automontaža se je pridružil leta 1933, kot solastnik in glavni konstruktor. Obenem pa je razvijal tudi prvi domači osebni avtomobil Triglav, na osnovi nemškega DKW. Prvi prototip je bil predstavljen aprila 1934. V Automontaži oziroma Avtomontaža po letu 1936 je Bloudek deloval do začetka druge svetovne vojne.

Eno izmed njegovih področij delovanja je razvoj športa na Slovenskem, saj je pionir mnogih športov. Sodeloval je pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes v letu 1909. Prvo pravo nogometno žogo in čevlje je v Ljubljano prinesel ravno on. Sodeloval je pri športnem društvu Ilirija, kjer je bil med vodilnimi možmi do leta 1941. Med leti 1925 – 1929 je bil med prvimi slovenskimi nogometaši, večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju in slovenski prvak v metu diska. Bil je organizator, mecen, trener in svetovalec. Zaslužen je za začetek in razvoj tenisa, plavanja, drsanja, atletike, kotalkanja, sabljanja, nogometa, hokeja na ledu, smučanja in smučarskih skokov.

Deloval je tudi kot konstruktor športnih objektov, bil je projektant in graditelj več športnih objektov. V Ljubljani je zgradil prvo moderno nogometno igrišče, igrišča za tenis, olimpijski bazen, atletsko stezo, drsališče za potrebe Ilirije. Skonstruiral je takrat največjo smučarsko skakalnico v Planici, ki so jo poimenovali Bloudkova velikanka. Po letu 1932 je izdelal načrte za več 100 skakalnic, po njegovih načrtih so se zgledovali v Nemčiji in Avstriji. Skonstruiral je tudi Planiško skakalnico, žičnico na Krvavec, žičnico na Mariborsko Pohorje ter sodeloval pri izdelavi načrtov za žičnico na Črnem vrhu pri Jesenicah. V času druge svetovne vojne je sodeloval z Osvobodilno fronto in za partizansko vojsko konstruiral orožja in orodja. A zaradi tega je bil preganjan in zaprt. Po izpustitvi je ponovno deloval v vodstvih športnih organizacij. Bil je predsednik fizikalnega odbora Slovenije, vodja projektivnega biroja športne zveze Slovenije. Član Mednarodnega olimpijskega komiteja je postal leta 1948. Po njem se imenuje največja, vsakoletna nagrada na področju športa v Sloveniji, Bloudkova priznanja.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!