Edvard Kocbek je slovenski pisatelj, pesnik in politik. Rodil se je 27. septembra 1904 v Svetem Juriju pri Ščavnici, umrl pa 3. novembra 1981 v Ljubljani. V svojem življenju je pisal poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje in članke.

Po opuščenem študiju teologije se je odpravil na romanistiko v Ljubljani in po koncu študija v Berlinu ter Parizu služboval kot profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in Ljubljani. Tu je bil aktivni član slovenskega kulturnega in političnega življenja. Postal je eden od ideoloških vodij katolške kulturne levice. Bil je tudi urednik revije Dejanje. Leta 1941 je bil med ustanovitelji Osvobodilne fronte kot predstavnik krščanskih socialistov. Kasneje je postal član njenih najvišjih organov.

Kot pesnik je s prvimi objavami pričel 1924 v dijaškem listu Strašnji ognji, kasneje v reviji Dom in svet  z objavami esejev. Kot moderni pesnik se je uveljavil že s svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Zemlja. V svojih delih je izvirno povezoval ekspresionistične in simbolistične prvine.

V svojih delih je bil vedno usmerjen v prihodnost, ki pa so nepredvidljiva in ni vedno nujno, da se bo v prihodnje zgodilo najbolj zaželeno in najboljše. Usmerjenost v prihodnost je prežeta s strahom pred koncem oziroma smrtjo, saj ilirski subjekt verjame, da je človek nič v primerjavi z neskončnostjo.

V času vojne se je znašel v težkem eksistenčnem položaju, saj so komunisti NOB izrabili za razredni boj in prevzem oblasti, s čimer se je pesnikova iluzija o vsenarodni etični in politični preobrazbi razblinila. V začetku 60. let je bil izločen iz kulturne javnosti, kar je bila posledica njegovega odstopa iz političnega življenja. Zaradi tega več let ni smel objavljati svojih del. Njegove povojne pesmi govorijo o razkolu med idealno zamislijo in družbeno stvarnostjo, ki je ustvarjena v nasilju in strahu.

Kot pisatelj se je navdihoval pri religioznem ekspresionizmu, francoskem personalizmu in eksistencializmu. Zanimal se je za usodo izobraženca, ki se sooča z velikimi zgodovinskimi dogodki, kot so NOB in fašizem. Tematika NOB je bila v Kocbekovih novelah predvsem izpoved posameznika v težkem zgodovinskem obdobju. Njegovi junaki so pogosto razpeti med svojimi dolžnostmi in svojo vestjo. Prav te novele so načele novo usmeritev v slovenski literaturi, ki za seboj puščajo obdobje socialističnega realizma.

Edvard Kocbek – Lipicanci
Edvard Kocbek je v pesmi Lipicanci na poetičen način način izrazil temeljne značilnosti plemenitega belega konja, lipicanca. Konj je nastal s križanjem kraškega konja in drugih konjskih vrst na slovenskem Krasu. Edvard Kocbek je lipicanca upsenil kot sveto žival. [_Read more_]