Fran Levstik je bil slovenski pisatelj, dramatik, pesnik, kritik in jezikoslovec, ki se je rodil 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah, kmečki družini, umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani. Šolal se je na ljubljanski normalki in gimnaziji, mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi ni dokončal. Deloval je kot domači učitelj, pozneje pa kot tajnik in urednik. Že zelo zgodaj je kazal vsa znamenja bistrega in vsestranskega nadarjenega dečka.

V letu 1869 je na Dunaju pričel z izdajanjem zabavljivo šaljivega lista Pavliha. Prepoved izdajanja časopisa je dobil po izdani sedmi številki, češ da z njim prejema državno podporo, obenem pa je bil obtožen narodnega izdajstva. Kasneje je pomagal pri urejanju Ljubljanskega zvona. Zatem dobi mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, delo je opravljal do svoje smrti. Ko se vrne v Ljubljana, se posvem umakne iz javnega in političnega življenja, zaradi telesnih in psihičnih naporov zboli za duševno boleznijo. Tako umre 16. novembra 1887 v Ljubljani.

Fran Levstik je bil nadarjen za mnoga različna področja delovanja – pesništvo, pripovedništvo, dramatika, esejistika, literarna kritika in zgodovina. Bil je začetnik lieterarne smeri, ki se pojavi leta 1858 in živela je kot vzporedni pojav slovenskega realizma.

Najbolj znana dela Frana Levstika so Martin Krpan z Vrha (1858), Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Deseti brat (1863), Pesmi (1854), Franjine pesmi (1870) in Tugomer (1876).

Fran Levstik je rasel v dobi marčne revolucije, ko se je kmečko ljudstvo potegovalo za odpravo zemljiškega tlačanstva. Val velikih narodnih in socialno osvobodilnih idej je zajel tudi njega. Po končani peti šoli mu ravnatelj Alojzijevišča svetuje, da zavod zapusti, saj njegovi nazori ne ustrezajo duhovnemu poklicu, za katerega pripravljajo gojence v zavodu. Levstik je bil velik pisatelj, Slovenec, politik in jezikoslovec. Svojemu načelu ostane zvest do zadnjega trenutka življenja, ki ga zapiše v Tugomerju: “Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu!“

Dve leti po njegovi smrti Levstiku v Velikih Laščah postavijo spomenik, zamislil in postavil ga je velikolaški podobar Franc Jontez. Odkritja spomenika se je udeležilo nad 40 različnih društev, državni in deželni poslanci, doktorji, profesorji, gostje s Koroške, Dunaja, Češke, nepregledna kolona vozov in kočij iz Ljubljane ter ostalih krajev. Ob tej priložnosti se je manifestiralo slovenstvo v najštevilčnejši in najčistejši obliki. Slavnostni govornik je bil pisatelj Janko Kersnik, prisoten je bil tudi Ivan Tavčar. Za to priložnost je Josip Stritar pripravil pesem:

“Jeklena volja, neupognjen vrat,
prijatelj stanoviten, človek zlat.
V nevihti mož, naprej, pokonci glavo!
Visoko nosil sveto je zastavo.”

Fran Levstik je bil med sodobniki poznan po samozavesti, kritičnosti, svojeglavosti in doslednosti. Cenil je svobodnega srednjega kmeta, ki ga je videl v patriarhalni idealnosti in idiličnosti. Spada med generacijo, ki ji pripadata Janez Trdina in Matija Valjavec. Odločen podpornik vsakega resnega literarnega dela. Obvladal je celotno tedanjo slovensko literaturo in bil zelo kritičen do vsega, kar po njegovem mnenju ni bilo slovensko in slovansko. Njegova jugoslovanska ideja je temeljila na ločveanju med političnim jugoslovanstvom in jezikovnim oziroma kulturnim unitarizmom. Prepričan je bil, da je jezik eden najvežnejših znakov narodnosti, da je izraz narodne samobitnosti in merilo kulture. Fran Levstik je bil utemeljitelj slovenstva. Vsako narodno dejanje mu je bilo pomembno.

Dejaven je bil pri taborskem gibanju, Slovenski matici, Južnem sokolu, v Dramatičnem društvu in ljubljanski čitalnici. Zahteval je odločen in brezobziren boj za slovenski jezik in narodnost. Je najvidnejši predstavnik mladoslovencev v boju zoper konservativna politična načela staroslovencev. Po njem so poimenovali Levstikov trg v Ljubljani, Levstikovo ulico v Ljubljani, Levstikovo ulico v Novem mestu, Levstikovo pot in Levstikovo nagrado.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!